Karate in njegova zgodovina

Karate, kot borilna veščina in način življenja, se je razvil na daljnem vzhodu. Sama zgodovina karateja ni povsem znana. Saj se je razvijal na več krajih in na njegov razvoj je vplivalo več različnih plemen. Beseda karate je bila prvič zapisana v kitajski pismenki, ki je v dobesednem prevodu pomenila “prazna roka”. Kar je pomenilo borilno veščino, ki se je izvajala brez orožja, z golo roko. Zgodovina karateja je tesno povezana s kitajsko in tamkajšnimi borilnimi veščinami, predvsem s “kitajskim boksom” oz. kung fu-jem.

Treba je vedeti, da Okinawa, otočje, ki danes spada pod Japonsko, je bilo v zgodovini samostojno kraljestvo, s svojim načinom življenja, s svojo kulturo. Trgovci na Okinavi so že v 14. stoletju začeli trgovati s Kitajskimi trgovci in posledično so se Okinavci začeli zanimati tudi za kitajske borilne veščine, predvsem za “kitajski boks”. Veliko Okinavskih mojstrov se je odpravilo na kitajsko z namenom poglobitve znanja o kitajskih borilnih veščinah. In tako se je skozi stoletja izoblikovala borilna veščina Karate. Prvič se je beseda karate v japonski oz. okinavski pismenki pojavila v 18. stoletju. V prvotnem pomenu je pomenila “kitajska roka”. Poimenovanje “Karate Sakugawa” pa je prvi veščino poimenoval njen ustanovitelj Satunuku »Tode« Sakugawa.

Razvoj karateja

Ob koncu 18. stoletja so se iz mnogih oblik karateja izluščine tri glavne- “Shuri Te“, “Naha Te” in “Tomari Te“, ta imena so poimenovana po krajih nastanka. Te tri oblike karateja predstavljajo jedro tega, kar danes poimenujemo okinavski karate.

V 19. stoletju je bila Okinawa priključena Japonski in takrat je nekaj mojstrov karateja odpotovalo na Japonsko in tam začelo poučevati to okinavsko borilno veščino v nekoliko prilagojeni obliki. Zaradi kulturnih razlik med Okinavo in Japonsko so mojstri nekatere vidike karateja spremenili. Dodali so bele kimone, uvedli formalne stopnje v obliki barvnih pasov, klečeči položaj na začetku in koncu treninga. Karate se je do začetka 20. stoletja razvijal v postopno obliko vadbe, ki so jo na začetku 20. stoletja uvedli v šolski sistem (sprva samo na Okinavi, pred 2. Svetovno vojno pa tudi na Japonskem), kot telovadbo. Sam karate je mišljen, kot oblika telesne aktivnosti (zdravje, borilna veščina, samoobramba in šport) in kot oblika mentalne rasti in notranjega miru.

Različni stili karateja

Tako na Japonskem, kot tudi na Okinavi se je karate, kot veščina še naprej razvijal. V karate so se dodajala nova spoznanja in tehnike, tako da so se s časom začeli razvijati svojevrstni stili karateja, ki so bili v osnovi še vedno poimenovali “karate”, ampak so bili vedno bolj različni. Kot tradicionalno okinavsko različico karateja danes poznamo stile po imenih, kot  Shito ryu, Gōjū-ryū, Shorin ryu, Uechi ryu. Vsi ti stili so se razvili še pred 2. svetovno vojno.

Karate

Po 2. svetovni vojni pa se je razmah različnih slogov karateja zgodil tudi na japonskem, ker so se razvili  Shotokan, Šotokai, Vado rju, Kjokušinkai, Shukokai, Kenshikan, Išin rju in mnogi drugi.

Po 2. svetovni vojni, ko se je karate razširil po svetu je bilo izgubljenih nekaj teh osnovnih vrednot v karateju. Vendar je karate še danes poznan tudi, kot oblika vadbe, ki poudarja stanje duha, ne samo telesa. Karate se je začel širiti po svetu s pomočjo vojakov, ki so službovali na območju Okinave in so se tam seznanili s to borilno veščino. K širitvi karateja po svetu so pomagali tudi japonski migranti, ki so veščino prinesli v svoje novo okolje. Veliko pa je bilo tudi migrantov, ki so migrirali na Okinavo in se tam seznanili s karatejem in ga nato ponesli po svetu.

Prepoznavnost karateja

Karate je pridobil svojo prepoznavnost tudi preko filmskih platnov. Dan danes po nekaterih štetjih poznamo preko 100 različnih slogov karateja. S popularizacijo karateja se je hitro širil tudi športni in tekmovalni vidik te veščine, tako so nastale različne organizacije  (WKF, ITKF, JKA, SKIF, JKF,…), ki so skrbele in še skrbijo za pravila in urejenost karateja.

Iz karateja so se razvile tudi druge oblike borilnih športov, ne samo stili znotraj karateja. Najbolj znan borilni šport je gotovo kickboxing, ki se je v 20. stoletju razvil iz karateja in boksa. Več si lahko preberete v članku z naslovom kickboxing.

Stopnje in pasovi v karateju

Karate pred širitvijo na japonsko ni poznal stopenj oz. pasov, kot jih poznamo danes. V začetku so se vadeči delili samo na učenca in mojstra. Po prihodu karateja na japonsko pa so tudi v karateju, po vzoru juda povzeli stopnje v obliki barvnih pasov. V osnovi se stopnje barv do rjave delijo na učence in te stopnje se imenujejo “kyu”. Medtem, ko se stopnje mojstrskih pasov imenujejo “dan”. V Sloveniji si barve pasov in stopenj najpogosteje sledijo od bele, rumene, oranžne, rdeče, zelene, modre, rjave in črne. Število barv se glede na različne šole oz. stile karateja lahko tudi razlikuje. Skozi razvoj in trening karateja so pasove začeli uporablajti tudi, kot obliko motivacije vadečih, tako da so ponekod uvedni tudi vmesne stopnje pasov.

pas pri kimonu

Karate s Sloveniji

Karate je v Sloveniji prisoten že nekje 50 let. Vzpon karateja je bil tesno povezan s takrat bratskimi državami v naši bivši državi. V Sloveniji sta se razvila predvsem dva stila karateja – budokai-ski in šotokanski, ki je trenutno tudi najbolj množična veja karateja na svetu. Razvile so se tudi mnoge druge veje karateja, vendar ne tako množično, ampak bolj kot ne na lokalni ravni.

V sloveniji je uradno s strani Olimpijskega komiteja slovenije priznana le KZS- karate zveza slovenije, ki je tudi edina zveza, ki deluje na širši državni ravni. Je pa pri nas oblikovanih še kar nekaj manjših samostojnih zvez, kot so JKA zveza Slovenije, Slovenska zveza tradicionalnega karateja, Shotokan Karate-do International zveza Slovenije, Sankukai karate zveza Slovenije

Oprema, ki jo potrebujemo za trening karateja

Tako, kot pri vseh ostalih športih je tudi pri karateju obvezna določena oprema. Glede na ogromno različnih zvrsti karateja, tudi oprema ni enotna. Po večini pa se pri karateju uporabljajo bele karate kimone. Nekateri stili karateja uporabljajo tudi črne kimone, nekateri rdeče… Za tekmovalne oblike karateja se uporabljajo karate rokavice, ki so na dlani odprte, tako da je dovoljujejo tudi izvajanje prijemalnih tehnik. Za zaščito pred premočnimi udarci z nogami se uporabljajo tudi ščitniki za nart in golenico. Seveda so v uporabi tudi ščitniki za zobe, pa za genitalije in pri ženskah za prsi. Pri nekaterih verzijah karateja se na tekmovanjih uporablja tudi posebna zaščita za telo.

rokavice za karate

Kaj še povedati o Karateju

V sloveniji je v različnih zvezah registriranih preko 60 različnih klubov in društev. Tako, da je karate najbolj razširjen borilni šport v sloveniji. Mnogo društev in klubov poučuje to borilno veščino tudi v šolah, kot dopolnila dejavnost. Karate je tako glede finančnega zalogaja, kot tudi krajevno zelo dostopen za širšo javnost. Cena za neko osnovno opremo, ki jo potrebuje vsak začetnik je cca 30€, kasneje pa še nekje 20€ za rokavice in ščitnike, če se otrok odloči za tekmovalno pot.

Karate je razširjen praktično po celem svetu. Nenehno se razvija in izboljšuje. Kaj bo prinesla prihodnost ne vemo, zagotovo pa je, da bo karate ostal med nami, dokler ga bomo ljudje imeli radi.

Judo

Judo je moderna japonska borilna veščina, ki se je začela razvijati ob koncu 19. stoletja. Zametki juda segajo nekje v leto 1882, ko se je razvil iz ju-jitsa. Le-ta je takrat veljal za zastarelo veščino, ki je bila stvar preteklega fevdalnega sistema. Ju-jitsu je veljal tudi za nasilno in necivilizirano veščino.

SUD SilovitUdarec

Judo, kot veščina je v osnovi goloroka borilna veščina, pri kateri se uporabljajo meti, spotikanja, davljenja in vzvodi. Borba se odvija tako v stoječem položaju, kot tudi na tleh. Pri judu niso dovoljeni udarci z rokami in nogami. Judo je tako zelo podoben rokoborbi, kar tudi je, vsaj nekakšna oblika rokoborbe. Dandanes je judo najbolj razširjena oblika rokoborbe na svetu.

Učence v judu imenujemo judoisti in vadijo v beli uniformi, imenovanem judogije. Danes se več ali manj uporablja preprosta beseda kimona. Učitelj juda se imenuje senseij oz. mojster juda. Na Japonskem se judo trenira v posebnih prostorih imenovanih dodžo, drugje po svetu pa so to le klasične telovadnice ali borilnice, kjer so položene tatami blazine.

Judo je v osnovi poleg fizične plati vseboval tudi psihološko plat. Namen juda je bil krepitev celotnega človeka, tako skozi fizično vadbo (šport, samoobramba, zdravje), kot tudi razvoj uma, osebnosti in krepitev notranjega miru. Z globalizacijo in popularizacijo juda, predvsem, kot športa pa se je ta drugi del juda ponekod že povsem izgubil in prevladuje le še fizični nivo.

Izvor ju-da

Kot že napisano, se je judo razvil iz ju-jitsa, sorodne borilne veščine. Ju-jitsu je bil zastarela borilna veščina, brez določenih pravil, s preveliko količino nepotrebnih gibov. Predvsem pa je bil ju-jitsu, po mnenju Kanoa nevaren za vadbo.

Džigoro Kano, ki je bil ustanovitelj te borilne veščine, je sprva treniral ju-jitsu. Po določenem času, je začel spoznavati šibke strani ju-jitsa. Zato je začel določene gibe izpopolnjevati, prav tako tehnike, do točke, ko se je rodila nova borilna veščina – judo. Beseda ju-do v japonskem jeziku pomeni Ju – nežnost oz. mehkoba in do – pot oz. način. Torej, če prevedemo v slovenščino ju-do v originalu pomeni mehko pot. To je bila tudi filozofija njenega ustanovitelja Džigora Kata, ki je zagovarjal mehko gibanje in izkoriščanje moči nasprotnika v svojo korist.

Džigoro Kano judo

Želel je, da v judu prevladujejo tehnike, ki ne izkoriščajo le surove moči posameznika, ali so odvisne od njegove teže. Tako je tehnike iz starejših borilnih veščin izpopolnil, določene tehnike odstranil, določene nadgradil, jih prilagodil in naredil bolj varne. Z enim samim ciljem, narediti judo vadbo, ki bo primerna za najširšo populacijo.

Razvoj juda

Judo je na japonskem doživel nagel vzpon, tako v krogih normalnih smrtnikov, kot tudi v krogih mlajših mojstrov starejših borilnih veščin. Seveda vse ni šlo gladko, a vseeno je judo hitro pridobil status moderne borilne veščine, ki ni nasilna in je primerna praktično za vse ljudi.

svetovna judo zveza

Ugled Džigira Kana na japonskem mnogi primerjajo s ugledom utemeljitelja modernih olimpijskih iger francoskega barona De Coubertina v Evropi. Prav tako, kot De Coubertin se je tudi Kano poglobil v smisel športa, fenomen timskega duha in skupnih ciljev. Do tedaj Japonska besede šport, kot ga poznamo danes, ni poznala.. Tako da je Džigiro Kano priznan, tudi kot začetnik modernega športa na japonskem.

Judo je tudi po Kanovi smrti leta 1938 rasel in se razvijal. Vpeljan je bil v javni šolski sistem, kot oblika telovadbe. Leta 1964 pa je bil prvič predstavljen, kot olimpijski šport na takratnih olimpijskih igrah v Tokiju. Leta 1972 je je judo postal polnopravni član olimpijske športne družine. Mnogi to, da je judo postal olimpijski šport štejejo za konec »duhovne« plati juda in začetek juda, kot samo športne discipline.

judo met

Kodokan, vadišče, ki ga je ustnovil Kano je iz preprostega vadišča prerasel v organizacijo, ki je bila preseljena v Tokijo. Kodokan je bil središče takratnega juda in to središče še dandanes tesno sodeluje z mednarodno judo zvezo (IJF). Skrbijo za razvoj, širitev juda in nasploh tudi za vse ostale vidike, ki ohranjajo judo šport, ki je v olimpijski družini najbolj razširjen šport izmed vseh športov. Judo zveza IJF ima danes že 175 držav članic.

Judo po svetu

Judo je s tem, ko je postal olimpijski šport doživel tudi velik bum po celem svetu. Že veliko pred tem, so japonski migranti raznesli ta šport po celotni zemeljski krogli, kamorkoli so se selili je šel judo z njimi. Prav tako so ga po svetu raznesli ljudje, ki so migrirali na japonsko, ga tam spoznali in se kasneje odselili domov. Veliko pa je bilo tudi vojakov, ki so med in po 2. svetovni vojni spoznali judo in ga »odnesli« domov in tam nadaljevali s poučevanjem te borilne veščine.

Judo je po nekaterih štetjih danes celo 3. najbolj množičen šport na svetu, z več kot 30. milijoni športniki in rekreativci. S tem pa je judo tudi najuspešnejša japonska borilna veščina.

Je pa ta šport, kot globalna borilna veščina pripomogel k razvoju številnih sorodnih borilnih veščin. Iz juda se je razvila Samba, ruska oblika goloroke borbe, pa brazilski ju-jitsu, ki je danes osnova za sodobni mma. Veliko je še borilnih veščin v Evropi in ZDA, ki so se razvile iz juda z dodatkom karateja, tajskega boksa, boksa in drugih sodobnih borilnih veščin.

Pasovi v judu

judo pasovi

V judu so bili pasovi vpeljani že s strani njegovega ustanovitelja Džigora Kana. Njihov namen pa je bil enak, kot je še danes. Sledenje napredku vseh vadečih, njihovi motivaciji in zastavljanju ciljev. Borilne veščine pred tem te oblike označevanja napredka niso poznale, danes pa ga uporabljajo praktično vse borilne veščine, ki uporabljajo kimone.

V judo se začetne stopnje v pasovih imenujejo »kyu«, teh stopenj je 8. Vse od belega pasu, pa vse do rjavega. Mojstrske stopnje pa so poimenovane »dan« teh stopenj pa je 10. Tako je najvišja stopnja, ki jo lahko mojster doseže v judu 10 dan. Vendar je to le formalna stopnja, ki jo dobijo mojstri za svoj prispevek v judu na sploh in ne samo s svojimi veščinami.

To, da je mojstrskih stopenj več, kot stopenj učencev v judu ponazarja stalno strmenje k napredku in nenehnemu učenj, ter izboljševanju. V judu je nepisano pravilo, da se z 1. dnevom spoznavanje juda šele začne. Vse prejšnje predstopnje, so bile le priprava na pravo učenje. Tudi zadnja 10. stopnja oz. 10 dan ima simbolično bel pas, kar ponazarja filozofijo nenehnega učenja.

otroška judo kimona

Judo v Sloveniji

Judo se je v Sloveniji razvijal postopoma. V začetkih je bil judo uvrščen pod okrilje takratne težko atletske zveze (TAZS). A kmalu so se pojavile težnje po ustanovitvi samostojne judo in ju-jitsu zveze Slovenije. Le-ta je bila ustanovljena že davnega leta 1957. Na pravih položajih so bili takrat ljudje, ki so imeli interes ta lep šport dvigniti na mednarodno raven. Zato so bili redno organizirani seminarji, kjer so bili vabljeni uveljavljeni tuji trenerji, ki so svoje bogato znanje predajali našim trenerjem in športnikom. V časih Jugoslavije, so bili ti letni kampi organizirani na področju današnje Hrvaške, kasneje pa so se preselili v Slovenijo in so danes organizirani v Izoli. Vsako leto ti seminarji privabijo več, kot 250 udeležencev in Slovenije in tujine. Judo je danes eden od bolj uspešnih slovenskih olimpijskih športov, saj praktično ne mine veliko tekmovanje, da nebi v domovino prinesli vsaj enega odlična. JZS veliko energije vloži tudi v izobraževanje lastnih sodnikov in drugih strokovnih delavcev, kar je dodatna vrednost in to dodaja moč in prepoznavnost našega juda v tujini.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

5 × one =