Karate in njegova zgodovina

Karate, kot borilna veščina in način življenja, se je razvil na daljnem vzhodu. Sama zgodovina karateja ni povsem znana. Saj se je razvijal na več krajih in na njegov razvoj je vplivalo več različnih plemen. Beseda karate je bila prvič zapisana v kitajski pismenki, ki je v dobesednem prevodu pomenila “prazna roka”. Kar je pomenilo borilno veščino, ki se je izvajala brez orožja, z golo roko. Zgodovina karateja je tesno povezana s kitajsko in tamkajšnimi borilnimi veščinami, predvsem s “kitajskim boksom” oz. kung fu-jem.

Treba je vedeti, da Okinawa, otočje, ki danes spada pod Japonsko, je bilo v zgodovini samostojno kraljestvo, s svojim načinom življenja, s svojo kulturo. Trgovci na Okinavi so že v 14. stoletju začeli trgovati s Kitajskimi trgovci in posledično so se Okinavci začeli zanimati tudi za kitajske borilne veščine, predvsem za “kitajski boks”. Veliko Okinavskih mojstrov se je odpravilo na kitajsko z namenom poglobitve znanja o kitajskih borilnih veščinah. In tako se je skozi stoletja izoblikovala borilna veščina Karate. Prvič se je beseda karate v japonski oz. okinavski pismenki pojavila v 18. stoletju. V prvotnem pomenu je pomenila “kitajska roka”. Poimenovanje “Karate Sakugawa” pa je prvi veščino poimenoval njen ustanovitelj Satunuku »Tode« Sakugawa.

Razvoj karateja

Ob koncu 18. stoletja so se iz mnogih oblik karateja izluščine tri glavne- “Shuri Te“, “Naha Te” in “Tomari Te“, ta imena so poimenovana po krajih nastanka. Te tri oblike karateja predstavljajo jedro tega, kar danes poimenujemo okinavski karate.

V 19. stoletju je bila Okinawa priključena Japonski in takrat je nekaj mojstrov karateja odpotovalo na Japonsko in tam začelo poučevati to okinavsko borilno veščino v nekoliko prilagojeni obliki. Zaradi kulturnih razlik med Okinavo in Japonsko so mojstri nekatere vidike karateja spremenili. Dodali so bele kimone, uvedli formalne stopnje v obliki barvnih pasov, klečeči položaj na začetku in koncu treninga. Karate se je do začetka 20. stoletja razvijal v postopno obliko vadbe, ki so jo na začetku 20. stoletja uvedli v šolski sistem (sprva samo na Okinavi, pred 2. Svetovno vojno pa tudi na Japonskem), kot telovadbo. Sam karate je mišljen, kot oblika telesne aktivnosti (zdravje, borilna veščina, samoobramba in šport) in kot oblika mentalne rasti in notranjega miru.

Različni stili karateja

Tako na Japonskem, kot tudi na Okinavi se je karate, kot veščina še naprej razvijal. V karate so se dodajala nova spoznanja in tehnike, tako da so se s časom začeli razvijati svojevrstni stili karateja, ki so bili v osnovi še vedno poimenovali “karate”, ampak so bili vedno bolj različni. Kot tradicionalno okinavsko različico karateja danes poznamo stile po imenih, kot  Shito ryu, Gōjū-ryū, Shorin ryu, Uechi ryu. Vsi ti stili so se razvili še pred 2. svetovno vojno.

Karate

Po 2. svetovni vojni pa se je razmah različnih slogov karateja zgodil tudi na japonskem, ker so se razvili  Shotokan, Šotokai, Vado rju, Kjokušinkai, Shukokai, Kenshikan, Išin rju in mnogi drugi.

Po 2. svetovni vojni, ko se je karate razširil po svetu je bilo izgubljenih nekaj teh osnovnih vrednot v karateju. Vendar je karate še danes poznan tudi, kot oblika vadbe, ki poudarja stanje duha, ne samo telesa. Karate se je začel širiti po svetu s pomočjo vojakov, ki so službovali na območju Okinave in so se tam seznanili s to borilno veščino. K širitvi karateja po svetu so pomagali tudi japonski migranti, ki so veščino prinesli v svoje novo okolje. Veliko pa je bilo tudi migrantov, ki so migrirali na Okinavo in se tam seznanili s karatejem in ga nato ponesli po svetu.

Prepoznavnost karateja

Karate je pridobil svojo prepoznavnost tudi preko filmskih platnov. Dan danes po nekaterih štetjih poznamo preko 100 različnih slogov karateja. S popularizacijo karateja se je hitro širil tudi športni in tekmovalni vidik te veščine, tako so nastale različne organizacije  (WKF, ITKF, JKA, SKIF, JKF,…), ki so skrbele in še skrbijo za pravila in urejenost karateja.

Iz karateja so se razvile tudi druge oblike borilnih športov, ne samo stili znotraj karateja. Najbolj znan borilni šport je gotovo kickboxing, ki se je v 20. stoletju razvil iz karateja in boksa. Več si lahko preberete v članku z naslovom kickboxing.

Stopnje in pasovi v karateju

Karate pred širitvijo na japonsko ni poznal stopenj oz. pasov, kot jih poznamo danes. V začetku so se vadeči delili samo na učenca in mojstra. Po prihodu karateja na japonsko pa so tudi v karateju, po vzoru juda povzeli stopnje v obliki barvnih pasov. V osnovi se stopnje barv do rjave delijo na učence in te stopnje se imenujejo “kyu”. Medtem, ko se stopnje mojstrskih pasov imenujejo “dan”. V Sloveniji si barve pasov in stopenj najpogosteje sledijo od bele, rumene, oranžne, rdeče, zelene, modre, rjave in črne. Število barv se glede na različne šole oz. stile karateja lahko tudi razlikuje. Skozi razvoj in trening karateja so pasove začeli uporablajti tudi, kot obliko motivacije vadečih, tako da so ponekod uvedni tudi vmesne stopnje pasov.

pas pri kimonu

Karate s Sloveniji

Karate je v Sloveniji prisoten že nekje 50 let. Vzpon karateja je bil tesno povezan s takrat bratskimi državami v naši bivši državi. V Sloveniji sta se razvila predvsem dva stila karateja – budokai-ski in šotokanski, ki je trenutno tudi najbolj množična veja karateja na svetu. Razvile so se tudi mnoge druge veje karateja, vendar ne tako množično, ampak bolj kot ne na lokalni ravni.

V sloveniji je uradno s strani Olimpijskega komiteja slovenije priznana le KZS- karate zveza slovenije, ki je tudi edina zveza, ki deluje na širši državni ravni. Je pa pri nas oblikovanih še kar nekaj manjših samostojnih zvez, kot so JKA zveza Slovenije, Slovenska zveza tradicionalnega karateja, Shotokan Karate-do International zveza Slovenije, Sankukai karate zveza Slovenije

Oprema, ki jo potrebujemo za trening karateja

Tako, kot pri vseh ostalih športih je tudi pri karateju obvezna določena oprema. Glede na ogromno različnih zvrsti karateja, tudi oprema ni enotna. Po večini pa se pri karateju uporabljajo bele karate kimone. Nekateri stili karateja uporabljajo tudi črne kimone, nekateri rdeče… Za tekmovalne oblike karateja se uporabljajo karate rokavice, ki so na dlani odprte, tako da je dovoljujejo tudi izvajanje prijemalnih tehnik. Za zaščito pred premočnimi udarci z nogami se uporabljajo tudi ščitniki za nart in golenico. Seveda so v uporabi tudi ščitniki za zobe, pa za genitalije in pri ženskah za prsi. Pri nekaterih verzijah karateja se na tekmovanjih uporablja tudi posebna zaščita za telo.

rokavice-za-karate

Kaj še povedati o Karateju

V sloveniji je v različnih zvezah registriranih preko 60 različnih klubov in društev. Tako, da je karate najbolj razširjen borilni šport v sloveniji. Mnogo društev in klubov poučuje to borilno veščino tudi v šolah, kot dopolnila dejavnost. Karate je tako glede finančnega zalogaja, kot tudi krajevno zelo dostopen za širšo javnost. Cena za neko osnovno opremo, ki jo potrebuje vsak začetnik je cca 30€, kasneje pa še nekje 20€ za rokavice in ščitnike, če se otrok odloči za tekmovalno pot.

Karate je razširjen praktično po celem svetu. Nenehno se razvija in izboljšuje. Kaj bo prinesla prihodnost ne vemo, zagotovo pa je, da bo karate ostal med nami, dokler ga bomo ljudje imeli radi.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

10 − one =