Borilne veščine, zakaj bi jih vaš otrok moral trenirati?

V tokratnjem članku sem se lotil razmišljanja, o borilnih veščinah in naših najmlajših. O tem, ali so borilne veščine (boks, judo, karate, ipd.) sploh primerne za otroke, mislim, da ni vredno razpravljati. Dejstvo je, da so borilne veščine vrhunska oblika vadbe, ki ne le krepi telo, vendar da posamezniku veliko več. Danes se bom dodaknil nekaj različnih aspektov življenja in telesa, ki jih lahko pomagamo izboljšati pri otrocih (in seveda kasneje najstnikih…), če se bodo le-ti redno udeleževali treningov.

Že takoj na začetku bi vas rad opozoril, da se lahko trening od treninga močno razlikuje. Tukaj največkrat glavno vlogo odigra trener in pa sam klub. Vsak klub mora oz. bi moral imeti nekakšen program oz. vizijo, kaj bi radi v določenem obdobju naučili otroka. Kam jih peljejo, kje je cilj. Veliko odgovornosti pa je predvsem na trenerju, saj je od njega odvisno kako se bo program dela pretvoril v prakso. In kako bodo otroci sprejeli ta plan dela. Dobro bi bilo, če se najprej pogovorite z otrokom, kaj si želi. Potem pa se podate na “trg ponudnikov borilnih veščin” in malo raziščete, se s kom pogovorite, ali kaj preberete. Najboljše pa je, če greste z otrokom na prvi trening, se spoznate s trenerjem, se pogovorite in vidite, če je energija prava. Pri SUD-u sodelujemo s FCL-jem, karate klubom Cerknica in Ilirska bistrica, ter klubom borilnih veščin Komenda. Za vse te klube lahko rečem, da delajo z otroki, tako kot je potrebno.

Spodaj sem se dotaknil 10ih pomembnih stvari v naših življenjih, ki jih po mojem mnenju pridobiš s treningom borilnih veščin. Vrstni red niti ni važen in povsem mogoče je, da sem katero od pomembnih stvari tudi izpustil. Če sem jo, jo dodajte sami.

10 nepogrešljivih stvari, ki jih lahko vaš otrok pričakuje, če bo redno treniral borilne veščine

judo druženje

Druženje in socializacija

V današnjem času se mi zdi ta točka ena bolj pomembnih na sploh pri vzgoji otrok. Zavedati se je potrebno, da se ljudje med seboj odtujujemo in da veliko preveč časa preživimo za 4 stenami. Še toliko bolj očitno pa je to pri otrocih. Samo spomnite se kakšna je bila včasih najbolj stroga kazen, ki so nam jo dali starši. Hišni pripor, oz. hous arest. V današnjih časih to sploh ni več kazen, vendar, žal velikokrat nagrada. Zato mislim, da sta druženje in socializacija dan danes še toliko bolj pomembna, kot recimo pred 30 leti in več. Veliko je otrok, ki se sprehajajo po ulici zatopljeni v svoj telefon, s slušalakami v ušesih, odmaknjeni od sveta okoli njih. Ne pozdravijo starejšega soseda, ne odprejo in pridržijo vrat starejšim osebam, ne odstopijo sedeža v avtobusu in še bi lahko našteval. Vse te stvari bodo imele in imajo posledice tudi v družbi.

Ne pravim, da bodo borilne veščine popravile vse te stvari. Gotovo pa je, da bo otrokom druženje v pozitivnem in delovnem okolju, kjer so lahko razposajeni in aktivni, zelo dobro delo.

Potrošnja odvečne energije

Pri vseh otrocih, pa neglede na to, ali gledamo domače živali, živali na kmetijah, ali pa divje živali, so mladiči vedno precej bolj aktivni, radovedni in kreativni, kot njihovi starši. Otroci oz. mladiči so tako “sprogramirani” s strani narave, da jim praktično nikoli ni dolgčas. Z vsako malenkostjo se znajo zamotiti in njihovi možgani so neverjetno učljivi. Žal pa semo ljudje to željo po igrivosti in raziskovanju “ubili” in otroci so praktično vodeni in nimajo svojih želja, idej. Velikokrat pri otrocih slišim, dolgčas mi je, daj mi tablico, ali telefon… Ravno te stvari pa najbolj ubijajo kreativnost mladih možganov. Konec dneva je težava, ko je glava zelo utrujena, telo pa je še polno energije in to iz dneva v dan. Zelo dobro je, če sta zvečer utrujena tako glava, kot telo (mišice).

Zato je še kako pomambno, da otroke prepustimo igri, kjer bodo lahko uživali, se zdivjali in vklopili tudi svoje možgančke za izvedbno raznoraznih vaj, poligonov, motorike in še in še. Pri boksu, judu ali karateju imajo določeni klubi pripravljene odlične programe, kjer otroke vzpodbudijo k temu, da ne samo, da so aktivni, vendar tudi proaktivni. v starostnih genearacijah nekje od 5 pa do 8 let je glavno, da se otroci igrajo, zabavjo in osvojijo veliko motoričnih spretnosti skozi igro. In prav to jim omogočajo borilne veščine. Saj, neglede na šport, ki ga boste izbrali, je vedno poudarek na igri in skozi njo pride vse ostalo.

Mišični tonus

Sam sem tudi maser in vidim koliko odraslih ljudi ima danes težve z bolečinami v križu, vratu, medeničnem predelu, okoli lopatic, v nogah… in večina teh bolečin je posledica ne dovolj močnih in prožnih mišic. Zdaj pa če si zamislite, da smo praktično vsi, ki smo danes stari 30 let in več, bili deležni ogromno finičnih aktivnosti v našem odraščanju in so se nam mišice razvile kolikor toliko dobro… in je danes kljub temu ogromno težav z belečinami, slabo držo…

Če pa pomislimo na naše najmlajše, koliko so oni deležni aktivnosti v primerjavi z nami? Jaz mislim, da veliko, veliko manj, razen redkih izjem. In če se skozi igro razvija koordinacija in moč mišic, potem se otrokom piše še veliko slabše, kot se trenutno nam. Torej, poskrbimo, da bodo naši najmlajši čim bolj aktivni in da se jim razvijejo potrebna mišična tkiva, ki bodo dovolj močna in prožna, da bodo opravljala funkcijo. Tako, da bodo imeli naši otroci, ko odrastejo lepo držo, funkcionalno telo brez belečin in težav.

boks

Koordinacija- motorika

Koordinacija je tudi zelo pomembna stvar. To je nekako obvladovanje našega telesa. Kot je vožnja spretnost obvladanja avtomobila je koordinacija obvladanje svojega lastnega telesa. Nekateri smo v tem boljši, nekateri slabši. Zagovoto se spomnite kakšnega sošolca ali sošolke iz osnovne šole, ki je zelo hitro zrastel in je bil popolnoma brez koordinacije, oz. po domače je bil štorast. To je bila posledica tega, ker pri pospešeni rasti mišice enostavno ne morejo slediti hitrosti rasti telesa oz. kosti.

Danes pa je težava s koordinacijo tudi pri posameznikih, ki niso visoki in ki ne zrastejo 10 ali več centimetrov v enem letu. Zakaj? Preprosto, premalo se gibljejo in premalo uporabljajo svoja telesa v gibih, ki bi mišice prisilili k izboljšanju motorike. Včasih smo ogrmono plezali po drevesih, skakali prek stopnic, ograj, se igrali gumitvist, tekali, se kolalili, sankali, smučali, metali kamenje, sulice… Ogromno je bilo nekih iger, kjer smo nevede izboljševali svojo motoriko. Danes pa tega ni. Otroci se igrajo s tablicami in računalniki, in koordinacija se onostavno ne more razviti. Zato vam svetujem, da otroka vključite tudi v borilne športe, saj mu bo telo zelo hvaležno skozi celotno življenje.

Samozavest

Po mojem mnenju je samozavest tudi ena od stvari v življenju, ki jo potrebujemo, ne samo v športu, vendar tudi v vsakodnevnem življenju. Na delovnem mestu, na ulici, v komunikaciji s komurkoli… Človek dobi samozavest skozi primerjavo s sovrstniki in tudi skozi primerjavo s samim seboj in napredkom, ki ga opazi pri sebi. Verjetno se mora človek imeti sam najprej rad, da je lahko potem samozavesten. V športu pa zagotovo dobimo zdravo samopodobo in ljubezen do svojega telesa.

Borilne veščine, verjetno še posebaj boks pa nam dajo še nekoliko drugačno samozavest. Tudi morda v tistih kočljivih situacijah, ko pride do neljubih dogodkov in se nekdo vtakne v nas. Se nas loti verbalno ali fizično. Verjamite, boks pomaga (pa ne v smislu pretepanja, vendar že samo samozavest bo v večini primerov dovolj).

Samozavest in dobra samopodoba se kažeta tudi z lepo držo telesa, ki pa je spet posledica dovolj močnih mišic, o čemer pa smo že govorili.

Delovne navade

Šport nedvomno močno pomaga pri delovnih navadah. Nobena vredna stvar v življenju, ki je zares kaj vredna, ne pride k nam brez določenega napora, odrekanja. Biti vztrajen je ključ pri vseh velikih stvareh, ki jih dosežemo v življenju. In za vso to vstrajnostjo so delovne navade. Če se otrok nauči teh stvari skozi igro, skozi stvari, ki so mu všeč, bo delovne navade vzljubil. Zagotovo so borilne veščine disciplina, ki jo imajo otroci zelo radi. In vzljubiti delovne navade, skozi borilne veščine, je precej lažje, kot pa skozi učenje matematike ali pa sesanjem stanovanja. Pa ne pravim, da je kaj slabega v matematiki ali sesanju. Oboje je nujno, a za moje pojme precej manj privlačno, kot boks.

Cilji

Cilji so v naših življenjih, kot nekakšni smerokazi, kateri nas usmerjajo na poti življenja. V kolikor si teh smerokazov ne postavljamo sami, nam jih bo verjetno postavil nekdo drug (kar pomeni, da bodo sledili in izpolnjevali njegove cilje), ali pa bomo izgubljeno tavali po svetu brez ciljev. Zelo dobra primerjava, ki sem jo slišal, je zgodba o ladjah. Enaki ladji, obe imata na krovu posadko, obe sta opremljeni z vrhunsko navigacijo, najsodobnejšo reševalno opremo… Vendar ena posadka točno ve, kje je njihov cilj, na drugi ladji pa se jim ne sanja kam bi šli, mogoče sploh nihče ne drži za krmilo… kaj mislite, kakšna je verjetnost, da bo prva ladja prispela na cilj?  Verjetno več, kot 99.9%. Kaj pa 2 ladja? Srečo bodo imeli, če bodo sploh zapustili pristanišče in prišli na odprto morje, v najboljšem primeru pa bodo nasedli na kakšen otok oz. obalo. In podobno je z ljudmi.

Šport na sploh, znotraj tega pa seveda tudi borilne veščine so odličen poligon za zastavljanje ciljev. Še najlepše pa je, da imajo otroci pri izpolnjevanju teh ciljev veselje in podporo trenerjev, prijateljev in navadno tudi domačih. Poskrbite, da bodo vaši otroci vedeli kam gredo.

Soočenje s fizično bolečino

Zame ena najpomembnejših točk je tudi soočenje z bolečino. Tukaj naj vam takoj povem, da ne mislim na fizično bolečino ob prejemanju udarcev ali česa podobnega. Ampak na fizično bolečino skozi trening. Ko naprimer delamo počepe in se po 20ih mogoče 30ih počepih mišice počasi utrudijo in jim začne primankovati kisika… se pojavi bolečina. In če se otrok že od rane mladosti sooči s tako bolečino, mu ta bolečina in tudi podobne bolečine ne predstavljajo velikih težav. Če pa otrok, ali pa še huje najstnik ali odrasla oseba ne pozna te bolečine in jo prvič začuti mogoče pri 15ih ali 21ih letih (niti si ne predstavljam, kako bi bilo to mogoče, ampak vseeno). Bo to za njegovo telo povsem nekaj novega, odbijajočega, saj bolečine ne maramo, se je izogibamo. Če pa vemo, da brez bolečine ni napredka, na nobenem nivoju… potem smo obsojeni na poraz na vseh nivojih življenja.

Soočenje in premagovanje bolečine je gonilo napredka. Seveda bomo bolečino premagovali ob predpostavki, da vemo kam gremo, oz. zakaj to delamo (spet smo pri ciljih). Dejstvo je, da je premagovanje izzvov veliko lažje v družbi in skozi igro, kot pa zato ker moreš in ko si sam. Zato poskrbite, da bodo otroci aktivni tudi zunaj športnih dvoran.

Zmage in porazi

Velikokrat so zmage in porazi povezani z bolečino. Vendar se moramo prav tako, kot z bolečino znati soočati tudi s porazi in zmagami. Predvsem s porazi imamo velikokrat težave predvsem odrasli. Bojimo se, da bi izgubili, bojimo se tvegati, raje smo zaviti v naši coni udobja in živimo v nekakšni navidezni varnosti. Vendar podobno, kot pri bolečini, je enako pri porazih. Ni zmagovalcev brez porazov in ni napredka brez porazov. Seveda se moramo iz porazov nekaj naučiti in v naslednjem trenutku to aplicirati v življenje ali šport, rekreacijo. Kot pravijo veliki zmagovalci, ni važno kolikokrat te zbijejo na tla, važno je samo kolikokrat si pripravljen vstati in iti naprej.

Zmage in porazi bi morali biti sestavni del življenja. Porazov se nebi smeli bati, ampak se jih veseliti in se iz njih učiti. Predstavljajte si, da bi otroku, ki se prvič postavi na noge in pade, rekli, ne trudi se več, ni vredno, ti nisi za to… Enako je pri vseh ostalih stvareh. Če hočemo v nečem biti zares, zares dobri moramo tej stvari posvetiti 10.000 ur usmerjenega dela. Zato, ne se bati porazov in po vsakem se poberimo in pojdimo naprej. Borilne veščine bodo vašega otroka gotovo naučile vztrajnosti in soočanja z zmagami in porazi.

Spoštovanje avtoritete

Neglede na to, da je na treningih velikokrat zelo prešerno vzdušje, da se vadeči zabavajo, se imajo dobro (kar je tudi smisel rekreacije), je potrebna tudi avtoriteta trenerja. Ta avtoriteta po mojem mnenju ne sme biti vojaška, da je trener kot povelnik. Ampak je lahko avtoriteta precej bolj mehka a vseeno zelo učinkovita in spoštovana.

Če je trener zgrajena oseba, samozavestna, ki ve kaj dela, potem mu bodo vadeči sledili. Enako je z otroki. Trener mora biti njihov prijatelj, a vseeno avtoriteta, ki občasno, če je potrebno povzdigne tudi glas. Tako, kot odraslim, je tudi otrokom treba postaviti določene meje pravil in spoštovanja. Če se otrok teh mej zaveda in spoštuje svojega trenerja in sovadeče prijatelje, potem je lahko trening en sam užitek in zabava.

Tako, upam, da ste uživali v branju in da zdaj veste, zakaj boste vpisali svojega nadobudnega otroka na boks, karate ali judo. Želim vam uspešne treninge in veliko veselih in zadovolnih trenutkov.

Če pa imate kakno vprašanje, komentar, pa kar na delo in napišite… potrudili se bomo za hiter odgovor.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

ten + 19 =